Vedno se predstavi "Manson". A doda, da
je to le njegovo ime, ki mu ga je dala vlada v indijanskem rezervatu. Njegovo
pravo ime pove v kompleksnem n'a jeziku, ki ga tu ne morem zapisati. Pravi, da
je njegovo ime njegova koda in da v vsem vesolju ni enakega.
»Kam pa naj
peljem?«, ga vprašam, po tem, ko sem ga pobrala na avtobusni postaji. Odgovori mi
z zgodbo. O potovanju, o iskanju namena, o trenutku in dobi, ki jo zaključuje. Promet
je zahteval takojšnje odločitve, zato sem poiskala prvo možno parkirišče,
ustavila in ga poslušala.
»V Arizoni je celo naselje ljudi, ki ob vzhodu
vstanejo in molijo proti severovzhodu,« pove nekako ponosno, a tudi čustveno. Molijo
zanj. Je njihov sila spoštovani, eden poslednjih pravih šamanov, po dedovani krvi
in po duši mogočni zdravilec, duhovni vodja iz Lakota plemena, s primesjo
Navajo plemena. Pred petnajstimi leti je odšel po svoji zapisani poti v deželo
visokih gora in voda – v Slovenijo.
Pred dnevi
me je poklical po dolgih letih in govoril nekaj o pesmi, o trenutku in
kavbojskem klobuku. Nekako končno razvozlam, da želi, da odpojem indijansko
pesem na svoj način. To je velika čast.
Spoznala sem
ga kakih enajst let nazaj. Gibam se v krogih, ki so ga sprejeli medse kot
duhovnega vodjo, kot prijatelja, kot nosilca sporočila. Že takrat sem ga
povabila, da je gostoval v Billysi skladbi Neon, kjer je na svoj indijanski
boben pel o zavajočih lučeh in iskanju poti; šamanska pesem, ki je nastala v
trenutku navdiha po tem, ko sem mu pojasnila besedilo in smisel pesmi.
»Vse je
vibracija in vsak v sebi nosi štiri glavne vibracije ali kode,« razlaga. Počasi
začne zvenet nejasno, kot bi besede pletle goste in močne veje deževnega
pragozda in bi se začelo življenje z vsakim korakom gostiti. Previdno ga
prekinem, da bi se znašla in za trenutek obmolkne, kot bi še sam ne videl skozi
veje. Nadaljuje, tokrat izbere več besed in gest z rokami. In kovidi, da
razumem, nadaljuje še z večjim žarom.
Pove, da so
naše kode sestavljene iz krvi; krvi naših mnogih prednikov. Ko izgovarjamo
imena svojih prednikov, z zavedanjem, ustvarimo lastno kodo. Ko se zavemo sebe,
kdo smo ta trenutek, se zavemo tudi svoje edinstvene kode; »imena«, ki je le
naše in v celem vesolju ni enakega.
V Sloveniji
dela 'ceremonies' - indijanske obrede, kot so bili nekoč in so zdaj. Z njimi prinese
misel, zavedanje. To se gradi počasi, poudari ... Ne morem razložiti, to lahko
pokažem. »Mi, Indijanci, ne obljubljamo in ne upamo ter ne verjamemo, kajti to
pomeni isto kot ne verjeti. Mi naredimo.«
Prvič po
petnajstih letih ga prežema močen občutek. Občutek, da zaključuje nekaj ... ne
najde besed. Dopolnim ga... zaključek poglavja? Da, to. Ne ve še, kaj to
pomeni, a ve, da mora aprila na Himalajo. Tam je že bil, plezalstva pa ga je
bil učil sam Tomo Humar, ki je rad prišel na njegov 'ceremony'.
Razumela
sem. Išče svoj zaključek. Tako kot mi je omenil, da Indijanci rešujejo svoja
neravnovesja (različne težave) tako, da se usedejo k obredu in naredijo pesem. Skozi
pesem, skozi te vibracije, se vzpostavi ravnovesje. Zdaj mi je postalo jasno
... Poiskal me je, ker je čutil, da mu lahko pomagam najti ali celo peti to
pesem. Njegovo zaupanje vame mi je dalo nekakšno moč.
Prosila sem
ga, da se pripne. Na radio greva, kjer zdaj delam, dodam in obraz mu zažari z veselo
radovednostjo. Studio, kjer se sama uvajam, je bil prazen. Povedala sem mu, da
bom snemala v obliki pogovora. Oskarja sem prosila, če mi pomaga nastaviti
snemanje, da bo zagotovo posnelo. Ko je Mansona prosil, da testira mikrofon, je
ta začel oponašati veter. Oskar se je dobrodušno nasmehnil in nama prepustil
studio.
Le malo sem
ga usmerjala, nepripravljeno, z intuitivnimi vprašanji in nekaj smernicami, da
ga občasno ozemljim. Zato, da ga bi lahko razumeli vsi; tudi tisti, ki niso
vajeni njegovega načina govora. Posnela sva zelo kratek, pol urni pogovor... Postavi
mu vprašanje in povedal ti bo zgodbo. Govorila sva o življenju, iskanju,
čutenju in zavedanju, o smrti, Tesli, Bruce-u Lee-ju in o moči žensk, ki raste
z obredom, ker je ta usmerjen k Luni. Vsako luno indijanci priredijo obred, da
se ponovno povežejo in očistijo. Ženske imamo ta ciklus naraven.
Prosila sem
ga za pesem. Zaigral je na svoj velik, doma narejeni indijanski boben; prvič v
radijskem studiu. Od zvoka vetra je prešel na tiho čantanje, ki se je
stopnjevalo kot božajoč jutranji dež, čedalje glasneje in bučneje, v mogočno
nevihto. Koža se mi je naježila, vibracijo sem čutila kot nekaj toplega po vsem
telesu. Boben in glas sta zatresla stene in prešinilo me je, da si bom nakopala
težave. Še dobro začela ni, pa je pripeljala Indijanca v studio. Nekaj
radovednih glav se je ustavilo za steklom, a k sreči niso vdrli varnostniki, ki
bi odpeljali mene in mojega spontanega gosta.
Misli sem
nekako odpihnila, pesem pa je tudi že prevzela milejšo obliko. Zlila se je v
pljuskanje valov od daleč. Nazadnje se je slišal le še njegov glas, ki se je
umirjal, kot zvok topotanja kopit konj, ki se oddaljujejo.
Bojim se, da
posnetek ne bo dajal enakih občutkov. To je treba doživeti v živo. Začutiti. Ko
sem ga vprašala, kako pomaga ljudem, ki pridejo k njemu na 'ceremony', je
rekel, da s pesmijo pomaga odkriti odgovor, ki je v njih. Spodbuja jih, da
'čutijo', zavestno. To mi je bilo všeč. Zavestno čutiti. Ljudje se na različne
načine zamotimo, da ne občutimo. In tu potem nastane neravnovesje ... Vprašam
ga po drogah. Pričakujem tak odgovor – droge, kot je alkohol in določena
zdravila, otopijo naše zavedanje. Nismo povezani – in zato manj čutimo, čeprav
se nam zdi, da bolj. Postanimo bolj 'aware', zavedajmo se sebe, čutimo. Popolna
prispodoba za to so borilne veščine, doda. Pa vendar – marijuana je izjema. Ob
tem je jasno, da gre za previdne odmerke. A niso ga prepovedalizaradi
previdnosti, pač pa ker je 'edino pravo zdravilo, ki deluje,' zaključi.
Ko ugasneva
mikrofon, preverim posneto. Kot vkopan se posluša in tiho pripomni, da njegov
glas zveni drugačen; da je višji, kot ga pozna. Vendar je vesel.
Pred odhodom
ujamem še nekaj večernih sodelavcev in ga predstavim. Težko v enem stavku
razložim, kdo je to in zakaj je tu. Potrebovala bi zgodbo. Za zgodbo pa si je
našla čas ena oseba, ki ji je bilo to očitno namenjeno ... Mateja. Manson ji je
podaril kratko, a močno pesem, ki jo je sprejela, a jo bo lahko zares dojela
šele kasneje. Nastala je takrat, rojena v občutku šamana – in nikoli več.
K
sreči sem jo posnela na telefon. ;))
Iz radija je
odšel z nasmeškom.
To je bil
prvi intervju, na katerega je pristal. Zaupa mi, da ga bom pravilno uporabila
in predstavila. Ne želi biti znan, kljub temu da ga doma častijo kot živo
legendo ... Želi biti še naprej »neviden«, in nevidno pomagat ljudem. Kljub
temu pa verjame, da je bil ta posnetek del njegovega zaključka nekega poglavja.
Morda poglavja o Sloveniji.
Nekaj pa
naslednjič, doda. Pesem, ki jo boš zapela ti, mi reče. Slišim jo v
tvojem glasu. Pritrdim: »Ob naslednji luni«.
