Samoaktivacija - stikalo za luč

Zadnjih nekaj mesecev se povezujem s pisateljico in duhovno motivatorko Cristy Žmahar. Pomagam ji na področju odnosov z javnostmi, hitro se je stkalo tudi prijateljstvo. Med nama je spoštovanje in velika srčnost; kot bi bili nekakšni dušni sestrici. Zanjo sem na trenutke kar malo sestrsko skrbna, celo zaščitniška. 
Po drugi strani pa sem se od nje tudi že kar nekaj naučila. O višjih dimenzijah, ki jih bolj izostreno razumem in čutim, o strahu in o preprosti vizualizaciji želja. Naj se cenim in si tudi postavim ceno, o pretoku energije namesto enostranskem razdajanju... 
To, kar dela, dela s srcem in pomaga ogromno ljudem.
Ravno pri delu z njo sem dojela, kako širok je pojem dobrodelnosti.

Pomagamo lahko z besedo, s sliko, z mislijo, že z namenom. 

Pomagamo lahko enemu, lahko tisočim, a začeti moramo pri sebi.

Samoaktivacija - stikalo za luč

Zbudim se v sobi, vse črno. Grozljiv, tesnoben občutek. V strahu iščem stikalo... Končno, prižgem. Namesto luči je le motna, medla svetloba, le toliko, da vidim več senc, črno pobarvane stene, svetilka na nočni omarici je neenakomerno, kot s čopičem, pobarvana s črno. Prevel me je hladen občutek, da je to največ svetlobe, ki jo zmorem videti. 

V času, ko sem šla čez svojo največjo krizo v življenju, sem sama sebi dolivala olje na ogenj s svojo prebujno domišljijo. Na smrt sem se je bala - lastne domišljije. Srhljivo, da je največji strah prav strah samega sebe in lastnih misli.
Misli - potrebno jih je vzeti pod streho, mehko objeti in tako imeti nadzor - brez prisile, brez kemije - zgolj sprejeti. Za to sem potrebovala dobro leto ali dve... morda več. Je proces, ki pa nikoli ni končan. Vsak od nas bije ta boj .. Vsak na svoj način. A najhuje se je soočiti z neravnovesjem. In ravno to je nujno storiti - brez soočenja živimo zaslepljeni. 
Barva na čopiču je naše izbire, največkrat povsem nezavedne izbire. Skozi proces, vsak ima svojega, se naučimo to prepoznati ... in počasi odstranjevati tančice. palec za palcem.

Pri meni je bilo to iskanje boleče, naporno in skozi proces sem se kalila kot železo na ognju. Oblikovala sem se. Hvaležna sem. soočila sem se ... in premagala. Bitka dobljena .. Boj pa se vsakodnevno nadaljuje v manjši meri. 
Življenje je "dojo"... In to, da ohranjamo ravnovesje, naša pridobljena veščina.

Kot vsako veščino, je potrebno to trenirati. Vlagati energijo v to. Se soočiti. Si vzeti čas. Za nekoga bo to meditacija, za drugega šport, knjige, glasba ... karkoli - ali vse. 
Se spomniti, kdo smo, kam gremo in kakšna je naša pot. postaviti tlakovce za to pot. 

Nekega dne se zaveš, da je stikalo za luč bliže, da ni več črne in da luč gori močno kot julijsko sonce. In veš ... Ne bojim se teme, ker zdaj vem, kje je stikalo! :)

Nikoli nisi res sam, je rekla Ljubezen. Ob tvoji sem strani, je rekla Luč.

foto: WOLF Facebook