Udarno dobro !

Ta blog spodbuja k povezovanju v dobrem. Dobrosodelovanju. Včasih je izziv iti preko svojega "negativnega ega", a učinek, ko to storimo in se povežemo za dober namen, je neverjetne moči!

Če se ozrem na letošnjo zgodnjo pomlad, je sicer minila v trenu, obenem pa je za nami veliko dobrodelnih udarnih akcij. Sodelovala sem (glasbeno ter voditeljsko) pri prireditvi, ko smo zbirali sredstva za otroke iz socialno šibkejših družin pod okriljem Vrtca Vodmat. Z Billysi smo nastopili tudi v Gimnaziji Kamnik, kjer smo zbirali sredstva za družino, ki jo je doletela tragedija in jim vsak evro, pa tudi občutek podpore, veliko pomeni. Nastopili smo tudi v OŠ Ketteja in Murna, kjer smo ravno tako zbirali sredstva za otroke, ki si sicer ne morejo privoščiti šole v naravi in podobnih obšolskih dejavnosti.

Bistvo ni (le) zbrani denar ... Zbrali smo se z dobro energijo in s pozitivno mislijo. Znamo stopit skupaj in se podpret. Tu smo! Eno smo. 

Nikoli nisi res sam. 

Z Billysi smo tudi ponosni, da smo del projekta 20 za 20, ki ga je Marko Soršak - Soki iz skupine Elvis Jackson izvedel skupaj z umetnico Tino Istenič (režija, snemanje, montaža). Tudi mi smo prispevali k DVD-ju, katerega izkupiček gre k nabavi glasbil za otroke po Sloveniji. Več o projektu tule: 20 za 20 . 

Na radiu Antena smo tudi v več terminih medijsko podprli odličen projekt, ki čudovito predstavlja prenos teorije dobrote v prakso - akcija. Dobro delo v akciji. Gre za Udarnik Velenje, plod tamkajšnjega Mladinskega centra, kjer skupina prostovoljcev brezplačno nudi pomoč ljudem v socialni in zdravstveni stiski. Gre za drobna ali velika dela ... za Slogo, enotnost, pomoč, podpora, zavihat rokave. Vse šteje. Vsak šteje. Korak za korakom pomagajo, delajo spremembo! Več o tem projektu na povezavi: Udarnik Velenje. 

Če to bereš, verjetno pomeni, da podpiraš in je tvoje srce enako dobro ... Kar takoj piši na katero od iniciativ in se pridruži ekipam dobrih dejanj. "Tu sem, želim pomagat." 
Dobro sevedno povrne ... Tisti notranji občutek, ko se ti napolni srce, vsaj malo. In veselje, ko vidiš ob sebi ljudi, ki znajo stopit skupaj in sodelovat. 

Pri projektih ne gre za enega človeka, ki se spravi v akcijo ... Ne gre za priznanja. Gre za učinek 'ekipe'. Odličen občutek! Ni naključje,da smo 'prostovoljci' tolikokrat nasmejani ljudje. :)  

iz prireditve Vrtca Vodmat. Vsi sodelujoči, zlasti pa otroci, so bili čudoviti. 

Dobrota je sirota - zmota?

Si 'premehka' oseba, naivna... Za uspeh moraš hoditi po stopnicah, narejenih iz trupel ... Dobrota je sirota! Oh, kot da si šibek, če želiš pomagat! :/ Nasprotno!

Nikoli ne more biti napačno ravnanje po notranjem, dušnem kompasu.

A nečesa sem se morala naučiti, kar se tiče pomoči ljudem ... Pomagaj tistim, ki za pomoč prosijo. Na to me je spomnila Cristy Žmahar, ki pomaga tisočim s svojimi delavnicami in knjigami, pa tolikokrat dobi klofuto zaradi nečimrnosti ljudi, strahu, napačnega razumevanja itd. Pomoč je možna le, kadar te nekdo za to prosi. To vidim kot korak osebe v stiski, da naredi nekaj k izboljšanju ali rešitvi. In prevzem odgovornosti za lastno življenje ... Kolikokrat prelagamo odgovornost na druge! -vsi drugi so "krivi". 

Včasih namesto hvaležnosti prejmeš pljunek. Klofuto. Ali oboje. :P A zaradi tega ne prenehajmo s pomočjo ostalim ... Kadar nas v čevlju žuli kamenček, ne obupamo nad potjo; stresemo ga iz čevlja in nadaljujemo pot.


Resnični primer. Nedavno sem imela konflikt z znancem, s katerim poslovno sodelujem - ki rad na druge stresa svoje notranje napetosti. Sama se proti temu težko zaščitim... Bila je moja 'krivda', da nisem pravočasno postavila meje. Pri sebi sem ga opravičevala, saj vidim v njem v osnovi dobrega človeka, le pač polnega težav, strahu, nerešenega nemira. 

Neimenovani znanec je potreboval prevoz in ker je vedel, da sem v istem kraju, saj sem imela tam koncert, me je poklical in prosil za uslugo. Sama sem bila slabega počutja in sem si želela le čimprej domov. Poleg tega sem imela ravno takrat težave zaradi praznega rezervoarja z gorivom in tudi denarnice. To sem mu povedala, pa me je še naprej prosil ter dodal, da bo prispeval za gorivo. Nazadnje sem se ga usmilila in ko sem ga peljala, sva se ustavila na črpalki in rekla sem mu za obljubljeni (manjši) prispevek ter šla plačat. Peljala sem ga do doma. Saj vem, to ni nič takega, z veseljem pomagam... Imela sem še v mislih, da mu bom ta prispevek povrnila v pivu ali denarju, ko dobim plačilo od koncerta. 
Čez nekaj dni mi je prišlo na uho, da znanec govori okoli ljudem, da sem mu 'zaračunala uslugo prevoza'... Jasno, vsi, ki me vsaj približno poznajo, vedo, da to ne more biti res, zato je informacija prišla do mene.
Dobrota-sirota?
Znanec je rad 'žrtev'.  Najprej sem bila jezna nanj, nato sem razmislila in mu odpustila - mu ponudila denar, ki ga je zavrnil, nato pa mu ponudila roko premirja s prošnjo, da naj mi drugič pove v obraz- če ni imel namena dati prispevka, bi mi lahko to bil iskreno povedal. Vseeno bi ga peljala. 
In danes bi ravnala enako. 

Lekcija? Ljudje so radi žrtve .. Sami smo pa žrtve reka "dobrota je sirota" zgolj, če to dovolimo. 

Kadar delaš dobro, je to zaradi notranjega občutka, kompasa, ki ti pravi, da je to prava smer. Torej v nobenem primeru ne more biti napačno ... Takrat je duša najbolj srečna. 

Kdor dela dobro, je lahko miren v sebi, da ravna v pravi smeri in je v najlepšem 'akordu' z vesoljem. Ko bi vsi to počeli, bi bil naš svet v pravem 'akordu' oz harmoniji. :)

BI bili močni kot kamen ali voda? Moč ni kamen. Kamen je trd, le leži. Moč je voda ... ki je mehka, nežna, prilagodljiva, a ima lahko silo skale. Biti nežen in močan obenem. 

Kadar poslušamo notranji kompas in delamo dobro, smo v harmoniji.

Zgodbe - poti do srca

"Podari knjigo, podari prihodnost!"

Zgodbe so poti do srca. Otroci z njimi spoznavajo, sanjajo, se učijo. Povej dobro zgodbo otroku in dotaknilo se bo obeh ... Redko kaj tako prižge iskrice v očeh.

Še vedno se zbirajo knjige za bralne kotičke počitniških domov Zveze prijateljev mladine, kjer poletne in zimske počitnice preživljajo otroci iz družin z manj priložnostmi.

Za začetek sem izbrala Zdravilne zgodbice in povabila dobrosrčni avtorici k sodelovanju.

Priročnik slovenskih avtoric Mie Bone in Petre Julie Ujawe je namenjen tako staršem kot malčkom. Vsebuje zgodbice, spisane s skrbno izdelanimi jezikovnimi vzorci, ki spodbujajo osvajanje osnovnih razvojnih nalog in razreševanje težav v prvih letih malčkovega življenja.

"V knjigi Zdravilne zgodbice je zbranih štirinajst zgodbic, ki otrokom med prvim in tretjim oziroma četrtim letom pomagajo prebroditi razvojne težave, zagate in izzive in hkrati spodbujajo naravni razvoj otroka v tem razvojnem obdobju. Junaki v zgodbicah premagajo trmo, močenje postelje, strah pred odhodom v vrtec, hkrati pa spodbujamo raziskovanje, rešujemo težave z uspavanjem, itd. V priročniku, ki je namenjen tako staršem kot malčkom, je zbranih štirinajst zgodbic. 12 jih premaguje težave, 2 pa spodbujata razvoj. S pomočjo Zdravilnih zgodbic otrokom pomagate predelati čustva, ki jih sami še ne uspejo prepoznati, in s tem poskrbite, da odrastejo v samozavestne in zadovoljne osebe." (Petra Julija Ujawe)



V kolikor tudi sami želite prispevat kakšno knjigo, ki je že dolgo niste odprli, nekomu pa bi razsvetlila dan ali pot -  oddajte jo v najbližji poslovalnici Nove KBM. Lahko vanjo zapišete tudi posvetilo.

Življenje so zgodbe ... Berimo, pripovedujmo, delimo, jih povezujmo ... 
Pišimo lepše, dobre - srčne zgodbe.

U 

Kamenček miru - Ne sodi. Sprejemaj - sebe in druge. :)

Ne sodi me po imenu, po priimku. Je le ena od informacij o moji zgodovini, ki je pa nisem sama ustvarjala.

Ne sodi me po horoskopu. Pove le, kdaj sem bila rojena.
Ne sodi me po oblačilih. Pove, kako se počutim, kje sem ta hip in včasih, kam sem namenjena.
Ne sodi me po prvem vtisu. To je le trenutek in občutek med nama; oba mineta. 
Ne sodi me po napakah. Povedo, kje še moram delati; pove pa tudi nekaj o tebi, ki te to zmoti.
Ne sodi me po sebi. Ljudje smo sicer ogledala, vendar pogostokrat prepoznamo svoj odsev, svoj strah ali svoje želje v drugih. To pa ni nujno, da sem jaz.
Ne sodi me po besedah. Lahko so močne kode, lahko pa tudi zgolj nizanje znakov.
Sodiš me lahko po dejanjih... Po odzivih, v dobrem, slabem, srednjem, po izkušnjah, izzivih, razmišljanjih z mano. Po občutkih in sinergiji, kadar se pozdraviva, kadar steče pomenljiva komunikacija, kadar kaj skupaj 'gradiva'.

Najpomembnejše – ne sodi me. :) 
Bodi in pusti, da sem. Človeka nikoli ne spoznaš .. le spoznavaš. 
V najboljšem primeru - stalno rastemo in se razvijamo. 

Zato ne sodi - sprejemaj, opazuj, se z dobrim povezuj in mirno pluj... 


Judge me not ... 
I am more that meets the eye, just like you are,
My story is beyond my name, my sign, my outfit, beyond a moment of your fear, anger or joy and love,
I am who you feel when we are both real.

Be and let me be. Embrace the flow. And yourself. :)

Prepovedan užitek in povezan očitek

Vse je spodbudila objava in delitve spornega videosponetka dveh ljudi v prepovedanem užitku .. 

Vse skupaj je ušlo iz rok in ob tragičnem zaključku so ljudje krivili medije, ker so delili objavo. Pa je res smotrno iskat krivca? Kaj, ko bi se iz tega nečesa naučili - pomena integritete, prevzemanje odgovornosti, iskrenosti... In nenazadnje, upoštevanje meje zasebnosti?
Na prvem mestu je težava vlaganja energije v odnose. Vse manj vlagamo v odnose doma, vse več v službo in v odnose, povezane z njo.
Če je kdo odgovoren, so to tako mediji kot družba kot vmesni členi, ki so to delili - VSI. Kot družba smo zatavali v neko čudno otopelo meglico ... 

Moja FB objava (30.11.):

A mora priti do ekstremov, da družba dojame odgovornost javnih objav? 
Odgovornost tako medijev kot družbe! Res je, ni opravičila za nezvestobo, neprimernost, končno pa tudi delitve kočljivih informacij (in slik/filmov). 
Vso sočutje do nedolžnih bližnjih ... z vsem srcem jim želim, da najdejo moč in pot. 
Kaj je s folkom, da je tako otopel, da jih premakne le šokantno, da so osnovne vrednote zanje brez pomena? Jasno; v službi smo več časa kot doma. Največ energije, truda in sebe vlagamo v službo in z njo povezane odnose. Ne moremo pričakovat zdravih odnosov in zdrave družbe, če tako zelo malo vlagamo v to ... Pozornost, čas, bližino, energijo... Vikendi so premalo. In rešitev? Negovanje odnosov doma .. dovolimo si biti spet Ljudje. 

Kako ujeti občutek na posnetek?

Vedno se predstavi "Manson". A doda, da je to le njegovo ime, ki mu ga je dala vlada v indijanskem rezervatu. Njegovo pravo ime pove v kompleksnem n'a jeziku, ki ga tu ne morem zapisati. Pravi, da je njegovo ime njegova koda in da v vsem vesolju ni enakega.

»Kam pa naj peljem?«, ga vprašam, po tem, ko sem ga pobrala na avtobusni postaji. Odgovori mi z zgodbo. O potovanju, o iskanju namena, o trenutku in dobi, ki jo zaključuje. Promet je zahteval takojšnje odločitve, zato sem poiskala prvo možno parkirišče, ustavila in ga poslušala.

 »V Arizoni je celo naselje ljudi, ki ob vzhodu vstanejo in molijo proti severovzhodu,«  pove nekako ponosno, a tudi čustveno. Molijo zanj. Je njihov sila spoštovani, eden poslednjih pravih šamanov, po dedovani krvi in po duši mogočni zdravilec, duhovni vodja iz Lakota plemena, s primesjo Navajo plemena. Pred petnajstimi leti je odšel po svoji zapisani poti v deželo visokih gora in voda – v Slovenijo.

Pred dnevi me je poklical po dolgih letih in govoril nekaj o pesmi, o trenutku in kavbojskem klobuku. Nekako končno razvozlam, da želi, da odpojem indijansko pesem na svoj način. To je velika čast.

Spoznala sem ga kakih enajst let nazaj. Gibam se v krogih, ki so ga sprejeli medse kot duhovnega vodjo, kot prijatelja, kot nosilca sporočila. Že takrat sem ga povabila, da je gostoval v Billysi skladbi Neon, kjer je na svoj indijanski boben pel o zavajočih lučeh in iskanju poti; šamanska pesem, ki je nastala v trenutku navdiha po tem, ko sem mu pojasnila besedilo in smisel pesmi.

»Vse je vibracija in vsak v sebi nosi štiri glavne vibracije ali kode,« razlaga. Počasi začne zvenet nejasno, kot bi besede pletle goste in močne veje deževnega pragozda in bi se začelo življenje z vsakim korakom gostiti. Previdno ga prekinem, da bi se znašla in za trenutek obmolkne, kot bi še sam ne videl skozi veje. Nadaljuje, tokrat izbere več besed in gest z rokami. In kovidi, da razumem, nadaljuje še z večjim žarom.

Pove, da so naše kode sestavljene iz krvi; krvi naših mnogih prednikov. Ko izgovarjamo imena svojih prednikov, z zavedanjem, ustvarimo lastno kodo. Ko se zavemo sebe, kdo smo ta trenutek, se zavemo tudi svoje edinstvene kode; »imena«, ki je le naše in v celem vesolju ni enakega.

V Sloveniji dela 'ceremonies' - indijanske obrede, kot so bili nekoč in so zdaj. Z njimi prinese misel, zavedanje. To se gradi počasi, poudari ... Ne morem razložiti, to lahko pokažem. »Mi, Indijanci, ne obljubljamo in ne upamo ter ne verjamemo, kajti to pomeni isto kot ne verjeti. Mi naredimo.«

Prvič po petnajstih letih ga prežema močen občutek. Občutek, da zaključuje nekaj ... ne najde besed. Dopolnim ga... zaključek poglavja? Da, to. Ne ve še, kaj to pomeni, a ve, da mora aprila na Himalajo. Tam je že bil, plezalstva pa ga je bil učil sam Tomo Humar, ki je rad prišel na njegov 'ceremony'.

Razumela sem. Išče svoj zaključek. Tako kot mi je omenil, da Indijanci rešujejo svoja neravnovesja (različne težave) tako, da se usedejo k obredu in naredijo pesem. Skozi pesem, skozi te vibracije, se vzpostavi ravnovesje. Zdaj mi je postalo jasno ... Poiskal me je, ker je čutil, da mu lahko pomagam najti ali celo peti to pesem. Njegovo zaupanje vame mi je dalo nekakšno moč.

Prosila sem ga, da se pripne. Na radio greva, kjer zdaj delam, dodam in obraz mu zažari z veselo radovednostjo. Studio, kjer se sama uvajam, je bil prazen. Povedala sem mu, da bom snemala v obliki pogovora. Oskarja sem prosila, če mi pomaga nastaviti snemanje, da bo zagotovo posnelo. Ko je Mansona prosil, da testira mikrofon, je ta začel oponašati veter. Oskar se je dobrodušno nasmehnil in nama prepustil studio.

Le malo sem ga usmerjala, nepripravljeno, z intuitivnimi vprašanji in nekaj smernicami, da ga občasno ozemljim. Zato, da ga bi lahko razumeli vsi; tudi tisti, ki niso vajeni njegovega načina govora. Posnela sva zelo kratek, pol urni pogovor... Postavi mu vprašanje in povedal ti bo zgodbo. Govorila sva o življenju, iskanju, čutenju in zavedanju, o smrti, Tesli, Bruce-u Lee-ju in o moči žensk, ki raste z obredom, ker je ta usmerjen k Luni. Vsako luno indijanci priredijo obred, da se ponovno povežejo in očistijo. Ženske imamo ta ciklus naraven.

Prosila sem ga za pesem. Zaigral je na svoj velik, doma narejeni indijanski boben; prvič v radijskem studiu. Od zvoka vetra je prešel na tiho čantanje, ki se je stopnjevalo kot božajoč jutranji dež, čedalje glasneje in bučneje, v mogočno nevihto. Koža se mi je naježila, vibracijo sem čutila kot nekaj toplega po vsem telesu. Boben in glas sta zatresla stene in prešinilo me je, da si bom nakopala težave. Še dobro začela ni, pa je pripeljala Indijanca v studio. Nekaj radovednih glav se je ustavilo za steklom, a k sreči niso vdrli varnostniki, ki bi odpeljali mene in mojega spontanega gosta.

Misli sem nekako odpihnila, pesem pa je tudi že prevzela milejšo obliko. Zlila se je v pljuskanje valov od daleč. Nazadnje se je slišal le še njegov glas, ki se je umirjal, kot zvok topotanja kopit konj, ki se oddaljujejo.

Bojim se, da posnetek ne bo dajal enakih občutkov. To je treba doživeti v živo. Začutiti. Ko sem ga vprašala, kako pomaga ljudem, ki pridejo k njemu na 'ceremony', je rekel, da s pesmijo pomaga odkriti odgovor, ki je v njih. Spodbuja jih, da 'čutijo', zavestno. To mi je bilo všeč. Zavestno čutiti. Ljudje se na različne načine zamotimo, da ne občutimo. In tu potem nastane neravnovesje ... Vprašam ga po drogah. Pričakujem tak odgovor – droge, kot je alkohol in določena zdravila, otopijo naše zavedanje. Nismo povezani – in zato manj čutimo, čeprav se nam zdi, da bolj. Postanimo bolj 'aware', zavedajmo se sebe, čutimo. Popolna prispodoba za to so borilne veščine, doda. Pa vendar – marijuana je izjema. Ob tem je jasno, da gre za previdne odmerke. A niso ga prepovedalizaradi previdnosti, pač pa ker je 'edino pravo zdravilo, ki deluje,' zaključi.

Ko ugasneva mikrofon, preverim posneto. Kot vkopan se posluša in tiho pripomni, da njegov glas zveni drugačen; da je višji, kot ga pozna. Vendar je vesel.

Pred odhodom ujamem še nekaj večernih sodelavcev in ga predstavim. Težko v enem stavku razložim, kdo je to in zakaj je tu. Potrebovala bi zgodbo. Za zgodbo pa si je našla čas ena oseba, ki ji je bilo to očitno namenjeno ... Mateja. Manson ji je podaril kratko, a močno pesem, ki jo je sprejela, a jo bo lahko zares dojela šele kasneje. Nastala je takrat, rojena v občutku šamana – in nikoli več. 

K sreči sem jo posnela na telefon. ;))

Iz radija je odšel z nasmeškom.  

To je bil prvi intervju, na katerega je pristal. Zaupa mi, da ga bom pravilno uporabila in predstavila. Ne želi biti znan, kljub temu da ga doma častijo kot živo legendo ... Želi biti še naprej »neviden«, in nevidno pomagat ljudem. Kljub temu pa verjame, da je bil ta posnetek del njegovega zaključka nekega poglavja. Morda poglavja o Sloveniji.

Nekaj pa naslednjič, doda. Pesem, ki jo boš zapela ti, mi reče. Slišim jo v tvojem glasu. Pritrdim: »Ob naslednji luni«.

Samoaktivacija - stikalo za luč

Zadnjih nekaj mesecev se povezujem s pisateljico in duhovno motivatorko Cristy Žmahar. Pomagam ji na področju odnosov z javnostmi, hitro se je stkalo tudi prijateljstvo. Med nama je spoštovanje in velika srčnost; kot bi bili nekakšni dušni sestrici. Zanjo sem na trenutke kar malo sestrsko skrbna, celo zaščitniška. 
Po drugi strani pa sem se od nje tudi že kar nekaj naučila. O višjih dimenzijah, ki jih bolj izostreno razumem in čutim, o strahu in o preprosti vizualizaciji želja. Naj se cenim in si tudi postavim ceno, o pretoku energije namesto enostranskem razdajanju... 
To, kar dela, dela s srcem in pomaga ogromno ljudem.
Ravno pri delu z njo sem dojela, kako širok je pojem dobrodelnosti.

Pomagamo lahko z besedo, s sliko, z mislijo, že z namenom. 

Pomagamo lahko enemu, lahko tisočim, a začeti moramo pri sebi.

Samoaktivacija - stikalo za luč

Zbudim se v sobi, vse črno. Grozljiv, tesnoben občutek. V strahu iščem stikalo... Končno, prižgem. Namesto luči je le motna, medla svetloba, le toliko, da vidim več senc, črno pobarvane stene, svetilka na nočni omarici je neenakomerno, kot s čopičem, pobarvana s črno. Prevel me je hladen občutek, da je to največ svetlobe, ki jo zmorem videti. 

V času, ko sem šla čez svojo največjo krizo v življenju, sem sama sebi dolivala olje na ogenj s svojo prebujno domišljijo. Na smrt sem se je bala - lastne domišljije. Srhljivo, da je največji strah prav strah samega sebe in lastnih misli.
Misli - potrebno jih je vzeti pod streho, mehko objeti in tako imeti nadzor - brez prisile, brez kemije - zgolj sprejeti. Za to sem potrebovala dobro leto ali dve... morda več. Je proces, ki pa nikoli ni končan. Vsak od nas bije ta boj .. Vsak na svoj način. A najhuje se je soočiti z neravnovesjem. In ravno to je nujno storiti - brez soočenja živimo zaslepljeni. 
Barva na čopiču je naše izbire, največkrat povsem nezavedne izbire. Skozi proces, vsak ima svojega, se naučimo to prepoznati ... in počasi odstranjevati tančice. palec za palcem.

Pri meni je bilo to iskanje boleče, naporno in skozi proces sem se kalila kot železo na ognju. Oblikovala sem se. Hvaležna sem. soočila sem se ... in premagala. Bitka dobljena .. Boj pa se vsakodnevno nadaljuje v manjši meri. 
Življenje je "dojo"... In to, da ohranjamo ravnovesje, naša pridobljena veščina.

Kot vsako veščino, je potrebno to trenirati. Vlagati energijo v to. Se soočiti. Si vzeti čas. Za nekoga bo to meditacija, za drugega šport, knjige, glasba ... karkoli - ali vse. 
Se spomniti, kdo smo, kam gremo in kakšna je naša pot. postaviti tlakovce za to pot. 

Nekega dne se zaveš, da je stikalo za luč bliže, da ni več črne in da luč gori močno kot julijsko sonce. In veš ... Ne bojim se teme, ker zdaj vem, kje je stikalo! :)

Nikoli nisi res sam, je rekla Ljubezen. Ob tvoji sem strani, je rekla Luč.

foto: WOLF Facebook