Ne sodi me po imenu, po priimku. Je le ena od informacij o moji zgodovini, ki je pa nisem sama ustvarjala.
Ne sodi me po horoskopu. Pove le, kdaj sem bila rojena.
Ne sodi me po oblačilih. Pove, kako se počutim, kje sem ta hip in včasih, kam sem namenjena.
Ne sodi me po prvem vtisu. To je le trenutek in občutek med nama; oba mineta.
Ne sodi me po napakah. Povedo, kje še moram delati; pove pa tudi nekaj o tebi, ki te to zmoti.
Ne sodi me po sebi. Ljudje smo sicer ogledala, vendar pogostokrat prepoznamo svoj odsev, svoj strah ali svoje želje v drugih. To pa ni nujno, da sem jaz.
Ne sodi me po besedah. Lahko so močne kode, lahko pa tudi zgolj nizanje znakov.
Sodiš me lahko po dejanjih... Po odzivih, v dobrem, slabem, srednjem, po izkušnjah, izzivih, razmišljanjih z mano. Po občutkih in sinergiji, kadar se pozdraviva, kadar steče pomenljiva komunikacija, kadar kaj skupaj 'gradiva'.
Najpomembnejše – ne sodi me. :)
Bodi in pusti, da sem. Človeka nikoli ne spoznaš .. le spoznavaš.
V najboljšem primeru - stalno rastemo in se razvijamo.
Zato ne sodi - sprejemaj, opazuj, se z dobrim povezuj in mirno pluj...
Judge me not ...
I am more that meets the eye, just like you are,
My story is beyond my name, my sign, my outfit, beyond a moment of your fear, anger or joy and love,
I am who you feel when we are both real.
Be and let me be. Embrace the flow. And yourself. :)
Vse je spodbudila objava in delitve spornega videosponetka dveh ljudi v prepovedanem užitku ..
Vse skupaj je ušlo iz rok in ob tragičnem zaključku so ljudje krivili medije, ker so delili objavo. Pa je res smotrno iskat krivca? Kaj, ko bi se iz tega nečesa naučili - pomena integritete, prevzemanje odgovornosti, iskrenosti... In nenazadnje, upoštevanje meje zasebnosti?
Na prvem mestu je težava vlaganja energije v odnose. Vse manj vlagamo v odnose doma, vse več v službo in v odnose, povezane z njo.
Če je kdo odgovoren, so to tako mediji kot družba kot vmesni členi, ki so to delili - VSI. Kot družba smo zatavali v neko čudno otopelo meglico ...
Moja FB objava (30.11.):
A mora priti do ekstremov, da družba dojame odgovornost javnih objav?
Odgovornost tako medijev kot družbe! Res je, ni opravičila za nezvestobo, neprimernost, končno pa tudi delitve kočljivih informacij (in slik/filmov).
Vso sočutje do nedolžnih bližnjih ... z vsem srcem jim želim, da najdejo moč in pot.
Kaj je s folkom, da je tako otopel, da jih premakne le šokantno, da so osnovne vrednote zanje brez pomena? Jasno; v službi smo več časa kot doma. Največ energije, truda in sebe vlagamo v službo in z njo povezane odnose. Ne moremo pričakovat zdravih odnosov in zdrave družbe, če tako zelo malo vlagamo v to ... Pozornost, čas, bližino, energijo... Vikendi so premalo. In rešitev? Negovanje odnosov doma .. dovolimo si biti spet Ljudje.
