Wednesday 10 December 2014

Kamenček miru - Ne sodi. Sprejemaj - sebe in druge. :)

Ne sodi me po imenu, po priimku. Je le ena od informacij o moji zgodovini, ki je pa nisem sama ustvarjala.

Ne sodi me po horoskopu. Pove le, kdaj sem bila rojena.
Ne sodi me po oblačilih. Pove, kako se počutim, kje sem ta hip in včasih, kam sem namenjena.
Ne sodi me po prvem vtisu. To je le trenutek in občutek med nama; oba mineta. 
Ne sodi me po napakah. Povedo, kje še moram delati; pove pa tudi nekaj o tebi, ki te to zmoti.
Ne sodi me po sebi. 
Ljudje smo sicer ogledala, vendar pogostokrat prepoznamo svoj odsev, svoj strah ali svoje želje v drugih. To pa ni nujno, da sem jaz.
Ne sodi me po besedah. Lahko so močne kode, lahko pa tudi zgolj nizanje znakov.
Sodiš me lahko po dejanjih... Po odzivih, v dobrem, slabem, srednjem, po izkušnjah, izzivih, razmišljanjih z mano. Po občutkih in sinergiji, kadar se pozdraviva, kadar steče pomenljiva komunikacija, kadar kaj skupaj 'gradiva'.

Najpomembnejše – ne sodi me. :) 

Bodi in pusti, da sem. Človeka nikoli ne spoznaš .. le spoznavaš. 
V najboljšem primeru - stalno rastemo in se razvijamo. 

Zato ne sodi - sprejemaj, opazuj, se z dobrim povezuj in mirno pluj... 


Judge me not ... 
I am more that meets the eye, just like you are,
My story is beyond my name, my sign, my outfit, beyond a moment of your fear, anger or joy and love,
I am who you feel when we are both real.

Be and let me be. Embrace the flow. And yourself. :)



Monday 1 December 2014

Prepovedan užitek in povezan očitek

Vse je spodbudila objava in delitve spornega videosponetka dveh ljudi v prepovedanem užitku .. 

Vse skupaj je ušlo iz rok in ob tragičnem zaključku so ljudje krivili medije, ker so delili objavo. Pa je res smotrno iskat krivca? Kaj, ko bi se iz tega nečesa naučili - pomena integritete, prevzemanje odgovornosti, iskrenosti... In nenazadnje, upoštevanje meje zasebnosti?
Na prvem mestu je težava vlaganja energije v odnose. Vse manj vlagamo v odnose doma, vse več v službo in v odnose, povezane z njo.
Če je kdo odgovoren, so to tako mediji kot družba kot vmesni členi, ki so to delili - VSI. Kot družba smo zatavali v neko čudno otopelo meglico ... 


Moja FB objava (30.11.):

A mora priti do ekstremov, da družba dojame odgovornost javnih objav? 
Odgovornost tako medijev kot družbe! Res je, ni opravičila za nezvestobo, neprimernost, končno pa tudi delitve kočljivih informacij (in slik/filmov). 
Vso sočutje do nedolžnih bližnjih ... z vsem srcem jim želim, da najdejo moč in pot. 
Kaj je s folkom, da je tako otopel, da jih premakne le šokantno, da so osnovne vrednote zanje brez pomena? Jasno; v službi smo več časa kot doma. Največ energije, truda in sebe vlagamo v službo in z njo povezane odnose. Ne moremo pričakovat zdravih odnosov in zdrave družbe, če tako zelo malo vlagamo v to ... Pozornost, čas, bližino, energijo... Vikendi so premalo. In rešitev? Negovanje odnosov doma .. dovolimo si biti spet Ljudje. 

Tuesday 11 November 2014

Kako ujeti občutek na posnetek?

Vedno se predstavi "Manson". A doda, da je to le njegovo ime, ki mu ga je dala vlada v indijanskem rezervatu. Njegovo pravo ime pove v kompleksnem n'a jeziku, ki ga tu ne morem zapisati. Pravi, da je njegovo ime njegova koda in da v vsem vesolju ni enakega.
»Kam pa naj peljem?«, ga vprašam, po tem, ko sem ga pobrala na avtobusni postaji. Odgovori mi z zgodbo. O potovanju, o iskanju namena, o trenutku in dobi, ki jo zaključuje. Promet je zahteval takojšnje odločitve, zato sem poiskala prvo možno parkirišče, ustavila in ga poslušala.
 »V Arizoni je celo naselje ljudi, ki ob vzhodu vstanejo in molijo proti severovzhodu,«  pove nekako ponosno, a tudi čustveno. Molijo zanj. Je njihov sila spoštovani, eden poslednjih pravih šamanov, po dedovani krvi in po duši mogočni zdravilec, duhovni vodja iz Lakota plemena, s primesjo Navajo plemena. Pred petnajstimi leti je odšel po svoji zapisani poti v deželo visokih gora in voda – v Slovenijo.
Pred dnevi me je poklical po dolgih letih in govoril nekaj o pesmi, o trenutku in kavbojskem klobuku. Nekako končno razvozlam, da želi, da odpojem indijansko pesem na svoj način. To je velika čast.
Spoznala sem ga kakih enajst let nazaj. Gibam se v krogih, ki so ga sprejeli medse kot duhovnega vodjo, kot prijatelja, kot nosilca sporočila. Že takrat sem ga povabila, da je gostoval v Billysi skladbi Neon, kjer je na svoj indijanski boben pel o zavajočih lučeh in iskanju poti; šamanska pesem, ki je nastala v trenutku navdiha po tem, ko sem mu pojasnila besedilo in smisel pesmi.
»Vse je vibracija in vsak v sebi nosi štiri glavne vibracije ali kode,« razlaga. Počasi začne zvenet nejasno, kot bi besede pletle goste in močne veje deževnega pragozda in bi se začelo življenje z vsakim korakom gostiti. Previdno ga prekinem, da bi se znašla in za trenutek obmolkne, kot bi še sam ne videl skozi veje. Nadaljuje, tokrat izbere več besed in gest z rokami. In kovidi, da razumem, nadaljuje še z večjim žarom.
Pove, da so naše kode sestavljene iz krvi; krvi naših mnogih prednikov. Ko izgovarjamo imena svojih prednikov, z zavedanjem, ustvarimo lastno kodo. Ko se zavemo sebe, kdo smo ta trenutek, se zavemo tudi svoje edinstvene kode; »imena«, ki je le naše in v celem vesolju ni enakega.
V Sloveniji dela 'ceremonies' - indijanske obrede, kot so bili nekoč in so zdaj. Z njimi prinese misel, zavedanje. To se gradi počasi, poudari ... Ne morem razložiti, to lahko pokažem. »Mi, Indijanci, ne obljubljamo in ne upamo ter ne verjamemo, kajti to pomeni isto kot ne verjeti. Mi naredimo.«
Prvič po petnajstih letih ga prežema močen občutek. Občutek, da zaključuje nekaj ... ne najde besed. Dopolnim ga... zaključek poglavja? Da, to. Ne ve še, kaj to pomeni, a ve, da mora aprila na Himalajo. Tam je že bil, plezalstva pa ga je bil učil sam Tomo Humar, ki je rad prišel na njegov 'ceremony'.
Razumela sem. Išče svoj zaključek. Tako kot mi je omenil, da Indijanci rešujejo svoja neravnovesja (različne težave) tako, da se usedejo k obredu in naredijo pesem. Skozi pesem, skozi te vibracije, se vzpostavi ravnovesje. Zdaj mi je postalo jasno ... Poiskal me je, ker je čutil, da mu lahko pomagam najti ali celo peti to pesem. Njegovo zaupanje vame mi je dalo nekakšno moč.
Prosila sem ga, da se pripne. Na radio greva, kjer zdaj delam, dodam in obraz mu zažari z veselo radovednostjo. Studio, kjer se sama uvajam, je bil prazen. Povedala sem mu, da bom snemala v obliki pogovora. Oskarja sem prosila, če mi pomaga nastaviti snemanje, da bo zagotovo posnelo. Ko je Mansona prosil, da testira mikrofon, je ta začel oponašati veter. Oskar se je dobrodušno nasmehnil in nama prepustil studio.
Le malo sem ga usmerjala, nepripravljeno, z intuitivnimi vprašanji in nekaj smernicami, da ga občasno ozemljim. Zato, da ga bi lahko razumeli vsi; tudi tisti, ki niso vajeni njegovega načina govora. Posnela sva zelo kratek, pol urni pogovor... Postavi mu vprašanje in povedal ti bo zgodbo. Govorila sva o življenju, iskanju, čutenju in zavedanju, o smrti, Tesli, Bruce-u Lee-ju in o moči žensk, ki raste z obredom, ker je ta usmerjen k Luni. Vsako luno indijanci priredijo obred, da se ponovno povežejo in očistijo. Ženske imamo ta ciklus naraven.
Prosila sem ga za pesem. Zaigral je na svoj velik, doma narejeni indijanski boben; prvič v radijskem studiu. Od zvoka vetra je prešel na tiho čantanje, ki se je stopnjevalo kot božajoč jutranji dež, čedalje glasneje in bučneje, v mogočno nevihto. Koža se mi je naježila, vibracijo sem čutila kot nekaj toplega po vsem telesu. Boben in glas sta zatresla stene in prešinilo me je, da si bom nakopala težave. Še dobro začela ni, pa je pripeljala Indijanca v studio. Nekaj radovednih glav se je ustavilo za steklom, a k sreči niso vdrli varnostniki, ki bi odpeljali mene in mojega spontanega gosta.
Misli sem nekako odpihnila, pesem pa je tudi že prevzela milejšo obliko. Zlila se je v pljuskanje valov od daleč. Nazadnje se je slišal le še njegov glas, ki se je umirjal, kot zvok topotanja kopit konj, ki se oddaljujejo.
Bojim se, da posnetek ne bo dajal enakih občutkov. To je treba doživeti v živo. Začutiti. Ko sem ga vprašala, kako pomaga ljudem, ki pridejo k njemu na 'ceremony', je rekel, da s pesmijo pomaga odkriti odgovor, ki je v njih. Spodbuja jih, da 'čutijo', zavestno. To mi je bilo všeč. Zavestno čutiti. Ljudje se na različne načine zamotimo, da ne občutimo. In tu potem nastane neravnovesje ... Vprašam ga po drogah. Pričakujem tak odgovor – droge, kot je alkohol in določena zdravila, otopijo naše zavedanje. Nismo povezani – in zato manj čutimo, čeprav se nam zdi, da bolj. Postanimo bolj 'aware', zavedajmo se sebe, čutimo. Popolna prispodoba za to so borilne veščine, doda. Pa vendar – marijuana je izjema. Ob tem je jasno, da gre za previdne odmerke. A niso ga prepovedalizaradi previdnosti, pač pa ker je 'edino pravo zdravilo, ki deluje,' zaključi.
Ko ugasneva mikrofon, preverim posneto. Kot vkopan se posluša in tiho pripomni, da njegov glas zveni drugačen; da je višji, kot ga pozna. Vendar je vesel.
Pred odhodom ujamem še nekaj večernih sodelavcev in ga predstavim. Težko v enem stavku razložim, kdo je to in zakaj je tu. Potrebovala bi zgodbo. Za zgodbo pa si je našla čas ena oseba, ki ji je bilo to očitno namenjeno ... Mateja. Manson ji je podaril kratko, a močno pesem, ki jo je sprejela, a jo bo lahko zares dojela šele kasneje. Nastala je takrat, rojena v občutku šamana – in nikoli več. 
K sreči sem jo posnela na telefon. ;))

Iz radija je odšel z nasmeškom.  

To je bil prvi intervju, na katerega je pristal. Zaupa mi, da ga bom pravilno uporabila in predstavila. Ne želi biti znan, kljub temu da ga doma častijo kot živo legendo ... Želi biti še naprej »neviden«, in nevidno pomagat ljudem. Kljub temu pa verjame, da je bil ta posnetek del njegovega zaključka nekega poglavja. Morda poglavja o Sloveniji.
Nekaj pa naslednjič, doda. Pesem, ki jo boš zapela ti, mi reče. Slišim jo v tvojem glasu. Pritrdim: »Ob naslednji luni«.


Friday 7 November 2014

Samoaktivacija - stikalo za luč

Zadnjih nekaj mesecev se povezujem s pisateljico in duhovno motivatorko Cristy Žmahar. Pomagam ji na področju odnosov z javnostmi, hitro se je stkalo tudi prijateljstvo. Med nama je spoštovanje in velika srčnost; kot bi bili nekakšni dušni sestrici. Zanjo sem na trenutke kar malo sestrsko skrbna, celo zaščitniška. 
Po drugi strani pa sem se od nje tudi že kar nekaj naučila. O višjih dimenzijah, ki jih bolj izostreno razumem in čutim, o strahu in o preprosti vizualizaciji želja. Naj se cenim in si tudi postavim ceno, o pretoku energije namesto enostranskem razdajanju... 
To, kar dela, dela s srcem in pomaga ogromno ljudem.
Ravno pri delu z njo sem dojela, kako širok je pojem dobrodelnosti.

Pomagamo lahko z besedo, s sliko, z mislijo, že z namenom. 
Pomagamo lahko enemu, lahko tisočim, a začeti moramo pri sebi.


Samoaktivacija - stikalo za luč

Zbudim se v sobi, vse črno. Grozljiv, tesnoben občutek. V strahu iščem stikalo... Končno, prižgem. Namesto luči je le motna, medla svetloba, le toliko, da vidim več senc, črno pobarvane stene, svetilka na nočni omarici je neenakomerno, kot s čopičem, pobarvana s črno. Prevel me je hladen občutek, da je to največ svetlobe, ki jo zmorem videti. 

V času, ko sem šla čez svojo največjo krizo v življenju, sem sama sebi dolivala olje na ogenj s svojo prebujno domišljijo. Na smrt sem se je bala - lastne domišljije. Srhljivo, da je največji strah prav strah samega sebe in lastnih misli.
Misli - potrebno jih je vzeti pod streho, mehko objeti in tako imeti nadzor - brez prisile, brez kemije - zgolj sprejeti. Za to sem potrebovala dobro leto ali dve... morda več. Je proces, ki pa nikoli ni končan. Vsak od nas bije ta boj .. Vsak na svoj način. A najhuje se je soočiti z neravnovesjem. In ravno to je nujno storiti - brez soočenja živimo zaslepljeni. 
Barva na čopiču je naše izbire, največkrat povsem nezavedne izbire. Skozi proces, vsak ima svojega, se naučimo to prepoznati ... in počasi odstranjevati tančice. palec za palcem.

Pri meni je bilo to iskanje boleče, naporno in skozi proces sem se kalila kot železo na ognju. Oblikovala sem se. Hvaležna sem. soočila sem se ... in premagala. Bitka dobljena .. Boj pa se vsakodnevno nadaljuje v manjši meri. 
Življenje je "dojo"... In to, da ohranjamo ravnovesje, naša pridobljena veščina.

Kot vsako veščino, je potrebno to trenirati. Vlagati energijo v to. Se soočiti. Si vzeti čas. Za nekoga bo to meditacija, za drugega šport, knjige, glasba ... karkoli - ali vse. 
Se spomniti, kdo smo, kam gremo in kakšna je naša pot. postaviti tlakovce za to pot. 

Nekega dne se zaveš, da je stikalo za luč bliže, da ni več črne in da luč gori močno kot julijsko sonce. In veš ... Ne bojim se teme, ker zdaj vem, kje je stikalo! :)

Nikoli nisi res sam, je rekla Ljubezen. Ob tvoji sem strani, je rekla Luč.

foto: WOLF Facebook 



Wednesday 9 July 2014

V stiski ...

V zadnjem času sem zasledila kar nekaj 'poskusov pobega'. V smrt ali droge ali v plitkost. Zapis spodaj ni znanstven in ni 'terapevtski'; je le zapisan po občutku in osebnih izkušnjah. Vaši vtisi, stališča itd so dobrodošli spodaj kot komentarji.

Ljudje smo kompleksna bitja, čustveni, pod stalnimi pritiski stresa ... Mislimo, da priznanje stiske pomeni slabost. Ni! Iskreno priznanje je izkaz moči. Pravi bojevnik vedno prizna slabosti, kajti le tako se lahko sooči z njimi in jih odpravi

Vem, kako je biti na tleh. Menim, da je stiska lahko zelo koristna pot samo-spoznavanja, s tem pa tudi osebne rasti. Vse knjige nasvetov in tablete za 'prekrivanje' ne morejo pomagati, če sami nismo za to pripravljeni. Dejansko je vse, čisto vse, samozdravljenje. To velja tudi za (nekatera) zdravila, ker jih sami izberemo in vnesemo miselni program, da nam bodo pomagala. Lahko tudi podzavestno. Kar dela 'kemija' ... je začasno. Vprašanje je, kje tiči pravi izvor stiske? 
Na primer, lahko si bašemo vato v ušesa zaradi neznosnega hrupa, toda- a smo pripravljeni živeti z vato v ušesih? Bolje poiskati izvor hrupa in to utišati. Izvor. 
In zato verjamem v najmočnejše orodje pomoči - mi sami. Orodje pomoči je zelo subjektivno; lahko je umetnost, šport, pogovor, pisanje... Vsak si mora svoje orodje poiskati sam. Ah, pa ne tisto za prekrivanje stiske... Alkohol in druge droge, celo nekatere tablete... So kot težka preproga, pod katero težava še naprej zori - gnije. Ne, ne. Orodje pomoči je subjektivna rešitev, naš 'angel varuh', naša varnostna zaklopka, lestev iz vodnjaka. 

Pri meni je bilo zanimivo, da sem našla nekaj, na kar dolga leta nisem niti pomislila... in šele, ko sem se spomnila na majhno Urško - na sebe kot otroka, me je objel spomin preproste resnice. V težkem trenutku si prikličem to zavedanje. Ali pa glasba. Ustvarjanje nove. Sprehod v gozd. Šport. Bližina ali dotik meni ljubih. Ali knjiga, ki si jo zadam prebrat vsaj pet poglavij. Prisotnost živali. ... Različno od trenutka, a vse deluje. In če ne, uporabim več orodij - miks. Kaj pri tebi deluje? 
Prav iskanje orodja je pot do spoznavanja samega sebe in s tem rešitev. Priložnost... Kolikokrat si misliš, "zdaj pa dovolj teh 'lekcij', poti samo-spoznavanja blabla.. hočem imet samo mir!" Šele, ko nas te 'lekcije' ne iztirijo, ne razjezijo itd, pomeni, da so osvojene. Lahko so pojavijo, a ne skalijo našega miru

Vsi se borimo. Bitka za bitko .. Nek osvojen vrh bo treba jutri ponovno zasesti. To je življenje .. sčasoma se toliko "natreniramo", da nam pot do tega vrha ni nikakršen napor, celo veselje. 
In nikoli ni absolutne zmage; 'živeti srečno do konca svojih dni' je pravzaprav to, da smo pomirjeni z bitkami in generali vsak pri sebi.
Orodje pomoči je lahko tudi pomaganje drugim. Kako sebično, da pomagamo drugim, da se sami bolje počutimo, ne? ;)) Vsekakor je vsak odziv s pomočjo pomoči potrebnemu bitju več kot dobrodošel. Osebno imam izredno močno empatijo... bila bi nesrečna, če NE bi poskusila pomagat. In ko pride do zadovoljstva, da smo vsaj kamenček mozaika postavili na svoje mesto, pride topel občutek... kot da se je duša nasmehnila. Saj smo vsi povezani ... tako na nek način res pomagamo tudi sebi.

Vsi imamo svoje poti in svoje zgodbe. Smo pa prepleteni; bolj, kot si morda mislimo.
Nikoli nisi res sam; vedno je tam nekdo, ki te posluša, ki te čuti, ki je bil na podobnem... 

Želim vam srečno osvajanje izzivov! Če nočeš zmagati, gre pa že za odvisnost od bolečine... Tako da se je včasih potrebno prisilit in tako potisnit tisti zataknjen voz. Če v tem nisi sam, ga bo še lažje potisnit iz blata.

Koga poklicati v stiski? 
01 520 99 00 Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
116 111 TOM, telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)
080 11 55 SOS, telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja

Če gre za dlje trajajočo, kompleksno težavo ali morda uganka, zakaj niste srečni, vpišite v iskalnik psihoterapija .. se sliši grozljivo? Po krivici. V tujini je praksa, da imajo psihoterapijo na svojem urniku kot nekaj običajnega, kot nekdo npr obisk frizerja ali fitnesa... 
IRaziskujete, rešujete, stvari ste vzeli v svoje roke. Lahko ste ponosni nase. 

Srečno, pogumno in srčno! :) 

p.s. še pozitivne vibracije za vas (poslušati v miru, si vzeti čas, dihati, se umiriti, biti hvaležni) : (copy link): http://youtu.be/KynbN4Om12E 


Wednesday 9 April 2014

Slikarski kamenčki za mozaik boljšega sveta - Dobrodelni triptih

Takrat, ko se umetniki spravijo na kup za dobrodelno iniciativo, mi srce veselo poskoči v upanju za človeštvo. Ti ljudje, ki tudi sami ne živijo ravno v obilju, se redno angažirajo za dobra dela. (In kako prepogosto srečujem primere, ko tisti, ki so "siti" vsega, niti pomislijo ne, da bi delili. Zanimivo, ne? Resnično bogastvo je resnično v duši.) 

Z Nejcem in Sebastjanom smo večkrat sodelovali na razstavah za Grossmannov festival, predstavila sem ju v oddaji Videozid v rubriki Modeli itd. Izjemna umetnika, s samosvojim, 'globinskim' pogledom skozi človeka in dogajanje. Talentirana, ostro družbeno kritična, tenkočutna, s svojim sporočilom... V prvi vrsti pa sta dobra človeka. Nejc me je obvestil o Triptihu... Da, želim sodelovat. Gre za sporočilo, vredno deljenja! 

Trije odlični slikarji: Igor Obradinovič, Nejc Smodiš in Sebastjan Šeremet nesebično "poklanjajo" svoja dela in čas. Ob tem obujajo dogajanje, oživljajo kulturo... Izkupiček dražbe gre (v celoti) socialno ogroženi družini matere samohranilke s štirimi otroki; družini, ki strahotno trpi in potrebuje pomoč. Ta družbeno-odgovoren projekt deluje dobrodelno in obenem oživlja kulturno dogajanje.

Projekt obsega bogat program od 09. aprila, z zaključkom 12. maja v Sokolcu. 

Slikarji brez meja - dobrodelni Triptih- zajema najboljše bistvo; 'point' kulture. Tako kot parfum, ki zajema najlepše esence. Podpora take iniciative je neznanskega pomena! 
Zapeljite se v Novo mesto, kupite katero od izjemnih umetniških del ali podprite na daleč. V vsakem primeru si take spodbude zaslužijo vso podporo, odobravanje ter sodelovanje. :) 




Facebook povezava: https://www.facebook.com/events/643654005708016/ 

otvoritev II Triptiha (09. april 2014)



PROGRAM:

Sreda, 9. 4.
OTVORITEV PROJEKTA – Trio Sepki

Četrtek, 10. 4.
Jernej Zoran&Lara Poreber

Petek, 11.4.
Dare acoustic
Erika Kralj

Sobota, 12.4.
KUD IMPROMOBILE
BEGZK Projekt

Torek, 15.4.
Mirko
Hermann Mayer&Krimichi

Četrtek, 17.4.
Open mic Večer

Petek, 18.4.
Trio Della Notte
Killkenny

Sobota, 19.4.
El Kachon
Soddiha

Torek, 22.4.
Dan D
Žan Ograjšek

Sreda, 23.4.
Open mic Večer

Četrtek, 24.4.
Marijan Novina
Gašper Rifelj akustični trio

Ponedeljek, 12.5.
ZAKLJUČEK – DOBRODELNA DRAŽBA ob 18. uri
Pevski zbor Pomlad



Wednesday 19 March 2014

Podari malico - otroci so naše bogastvo!

Kdor misli, da se ga to "ne tiče", mora hitro na okulistični pregled zaradi kratkovidnosti. Otroci so tisti, ki bodo prevzeli svet od nas, na njih sloni naša prihodnost. Nekaj tako osnovnega, kot je zdrav razvoj otroka, obrok v šoli in šolska ekskurzija, pa ni dosegljiva vsem otrokom. 

Zato v pozitivnih in učinkovitih iniciativah, kot je ta, zberemo moči in pomagamo otrokom iz socialno ogroženih družin do tistega, kar bi moralo biti samoumevno - brezskrbnega razvoja. Spodbujajmo jih, podpirajmo jih, pomagajmo. 

KAM GRE NAŠA POMOČ - DONACIJA? 

Pri projektu gre za zbiranje čim več sredstev za socialno ogrožene otroke v slovenskih osnovnih in srednjih šolah. S temi sredstvi jim omogočamo: malico, kosilo, nakup šolskih potrebščin, šolo v naravi… Skratka plačljive šolske obveznosti, katerih jim starši niso zmožni omogočiti ampak so potrebne za zdrav čustven in telesni razvoj.
Minimalno nakazilo je 2,42 € (povprečna cena 1 šolske malice oz. kosila). Sredstva v celoti namenimo šolam, Ustanova Danu filantropija pa krije vse administrativne stroške projekta.

Zbrana sredstva šola vodi pod računom šolskega sklada na posebnem kontu. Sredstva, ki jih donirate, so namenjena prvotno otrokom za malice oz. kosila, ko pa šola to pokrije, se odloči, za kaj bo namenila presežek sredstev. Na primer: šolske potrebščine, obvezne ekskurzije, ki si jih otroci, ki živijo v težkih materialnih razmerah, ne morejo privoščiti. 

KAKO POMAGATI?
- nakazilo: link: Doniraj-na-skupen-racun
- sms:  pošljete ključno besedo PODARI5 na 1919 (s tem donirate 5 € na skupen račun).

PODPORNI DOGODKI AKCIJE: 

-v petek 21.3.2014 v Fitzone centru na Brnčičevi ulici v Ljubljani: kettlebell tekmovanje, katerih prijavnina bo v celoti šla v dobrodelne namene. 


več informacij najdete na spletni strani: www.podarimalico.si . 





Wednesday 19 February 2014

PROSTOVOLJSTVO JE COOL! Filantrop ni eksotična rastlina.

Prvi korak: prijava na zanimivo 2-dnevno delavnico na Filantropiji 

Vsi, ki imate dovolj veliko in močno srce, da naredite korak k prostovoljstvu, se lahko obrnete na Slovensko filantropijo.  

Filantrop? - ne sliši se evropsko. Ali užitno. ;)

Filantrop je človekoljub. "Prijatelj človeka". Sama vidim večjo širino in globino besede;
pomeni nekoga, ki želi premakniti stvari na bolje. Prispeva k rešitvam po svojih močeh. Se zaveda in ne zanika odgovornosti. Ki se trudi, ki dela po svoji vesti in pomaga, tudi če ga nihče ne vidi. Brez pričakovanja kakršnega koli poplačila. 
Človek, v najboljšem smislu. 

Konkreten korak k pomoči je prijava na usposabljanje za prostovoljce. Beseda »usposabljanje« je precej toga in v misli morda prikliče dolgočasno, neprijetno predavanje. A to usposabljanje je čisto nekaj drugega! Gre za delavnico, druženje z enako-mislečimi in čutečimi, je zabavno in izobraževalno
Obiskala sem Tjašo in Primoža (100% prostovoljca /100% fajn sogovornika), ki sta mi skuhala turško kavo, nato pa za blog kot odlično uigran duet podala nekaj pojasnil:



Prvi korak? Brez odlašanja – klik na njihovo spletno stran www.filantropija.org  in poišči področje, kjer bi ponudil/a svojo pomoč. 

Filantropija izvaja številne strokovne in velike promocijske dogodke, vodi usposabljanja za prostovoljce in mentorje ter se posveča pomoči potrebnim posameznikom.

Na Slovenski filantropiji iščejo prostovoljce za pomoč pri izvajanju programov, npr.:
  • Mentorstvo za otroke brez spremstva in druge ranljive migrante
  • Mala šola integracije
  • Učna pomoč
  • Program prostovoljci pravniki
  • Program informiranje migrantov – v sodelovanju z Info točko za tujce Zavoda RS za zaposlovanje
  • Delo na dogodkih, kjer se predstavlja oz sodeluje Slovenska filantropija
  • Program zbiranje in popravljanje opreme (stari računalniki, kolesa…)
  • Projekt Pankultikum (tehnična pomoč in pomoč na dogodkih)
  • Delo na drugih področjih
Kontaktiraj koordinatorja prostovoljcev Slovenske filantropije, Nino Rogelja, na 01/ 430 12 88 ali na nina.rogelja@filantropija.org


"Kamenček v mozaik človeških zgodb...."  :)



Saturday 11 January 2014

Si srečen? - "Puliti plevel"

Si srečna?, me nekdo vpraša po tem, ko se dolgo nisva videla. Obnemim.

Filozofski preblisk; kaj sploh je sreča? Zadetek na lotu, zelena luč na semaforju, kratka vrsta na blagajni? Tisti, ki je temu pokimal, naj se obrne tako, da pogleda čez hrbet in se ugrizne v tazadnjo. 
Čeprav je to res relativno, je vseeno bližje resnici, da sreča predstavlja živeti kakovostno življenje, ki te osrečuje, izpolnjuje. 
A dajmo biti bolj konkretni.
Kako do kakovostnega življenja - saj se oglaševalci nepretrgoma  zlatoustijo z rešitvami, prodajo paketov domnevne sreče!  Živimo v času, ko je potrebno iskati odgovore, se vse bolj osveščati, ter se vračati k svojemu notranjemu občutku. 

Privlačne slike. Površinski odnosi. Instant rešitve ...  Sijoča lupina. 
V jedru pa ostaja prazno. Ko bomo to praznino zares začutili, slej ali prej, se bomo sesuli v žalosten, prav nič sijoč prah. 
Zagovarjam (ne v tem vrstnem redu) svež zrak, gibanje, pozitivno mišljenje, druženje, odgovornost v prehranjevanju, družbenem angažiranju in nego odnosov... To ni vedno lahko, a le tako lahko zgradimo kakovostno življenje. 

Največjega pomena za to je redno negovanje svojega srčnega vrta. Kako se mi ob vseh dejavnostih na glasbenem, poslovnem in drugih področjih, (dokončno ;)) ne omrači um? Skrbim za svojo notranjo kulturo. Brez tega bi zašla v najtemnejši labirint. Nikoli, nikoli ne sme zmanjkat časa za nego srčnega vrta! 
Ves čas je treba "puliti plevel". 
Iskati pozitivno, se učiti, delati za višje dobro ... Negovati sebe od znotraj, a se usmerjati navzven. Smo samo-odgovorni, vendar ne živimo sami. Živimo v svetu, ki se prepleta, povezuje in diha. Naša odgovornost je tudi ta, da se trudimo za nego lastnega ožjega "krdela", ter večje družine sveta in obenem okolja, v katerem utripamo. 

Kaj smo danes naredili zase, za svoj srčni vrt? - Za nego odnosov, za vse tisto, ki nam zapolnjuje in neguje dušo? In kaj ste storili za svet okoli sebe? Ni prepozno. Že majhen korak šteje - le narediti ga je treba. 

Pomislim na svoj dan. Izpolnila sem ga, skoraj do zadnjega kotička. Do ure, ko moje 'carpe noctem' bitje končno leže spat, je še čas marsikaj postoriti. Na moji levi ob računalniku je listek, počečkan s "to do". Sr(e)čen dan. 
Sreča se kuje z vsakim sedanjim trenutkom. Zdaj. In zdaj. Stalno. Sreča ni naključje (kljub besednemu paradoksu). Je plod dela, razmišljanja, ustvarjanja priložnosti - ta trenutek, za zdaj in za jutri. 

Pa ti ... tvoj dan? Tvoja sreča?


KMALU: 
... bo objavljen zelo kratek, a zgovoren in zanimiv video intervju s predstavniki Zavoda Voluntariat, ki vodijo izobraževanja za prostovoljce. 
Za ta blog bodo odgovorili na vprašanja, zakaj so izobraževanja za prostovoljce tako pomembna, kako je lahko naša pomoč res učinkovita,  na kakšen način se lahko angažiramo in drugo. :)


Če vas karkoli o angažiranju zanima že zdaj, vabljeni na njihovo odlično spletno stran: